Poliuretan (PU) so nemški znanstveniki prvič razvili v tridesetih letih 20. stoletja. Nemški znanstveniki so polikondenzirali tekoči izocianat in tekoči polieter ali glikolni poliester, da so tvorili novo vrsto materiala. Parametri fizične učinkovitosti materiala so skladni s časovnimi parametri. Poliolefinski materiali niso enaki, znanstveniki so ga poimenovali poliuretan. Po koncu druge svetovne vojne je ameriška kemična predelovalna industrija razcvetela, v petdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bila sintetizirana poliuretanska prožna pena. To je bil takrat pomemben mejnik v kemični industriji in je zagotovil trdno podlago za prihodnji razvoj poliuretanske industrije. Tehnična podlaga.
Poliuretansko peno delimo na dve vrsti: trdo peno in mehko peno. Ima odlično elastičnost, raztezek, tlačno trdnost in prožnost ter dobro kemijsko stabilnost. Poleg tega ima poliuretanska pena tudi odlično obdelovalnost, lepljivost, toplotno izolacijo in druge lastnosti ter je blazinasti material z odličnimi zmogljivostmi.
Proizvodnja poliuretanskih materialov se je razširila po celotni Severni Ameriki. Poročajo, da naj bi celotna povprečna letna stopnja rasti severnoameriškega trga poliuretanske pene dosegla približno 6%. Ocenjuje se, da so do leta 2020 območja rasti večinoma koncentrirana na trgu stanovanjskih in industrijskih razprševalcev poliuretanske pene ter vojaških aplikacijah. Poleg tega se bo poliuretan v medicinski industriji uporabljal tudi za pravočasno in učinkovito zdravljenje ran.
