Sinteza poliuretanskih lepil temelji na edinstvenih kemijskih lastnostih izocianatov. Izocianat je spojina, ki vsebuje molekulo izocianatne skupine (-NCO). Ta skupina ima zelo nenasičeno strukturo vezi s prekrivajočimi se dvojnimi vezmi in lahko reagira z različnimi spojinami, ki vsebujejo aktivni vodik. Na področju poliuretanskih lepil se v glavnem uporabljajo izocianati, ki vsebujejo 2 ali več značilnih skupin -NCO. Glede na to, ali izdelek rumeni pod svetlobo, se poliuretanska lepila delijo na splošna izocijanatna poliuretanska lepila in rumeno odporna izocijanatna poliuretanska lepila.
Izocianati za splošno uporabo, to so aromatični izocianati, so trenutno najpogosteje uporabljeni izocianati v industriji poliuretana. Metilenska skupina, ki je v strukturi povezana z benzenskim obročem, zlahka oksidira in tvori kinonske kromofore, kar povzroči porumenelost materiala. Splošno uporabljeni izocianati za splošno uporabo vključujejo TDI, MDI in polimetil polifenil izocijanat (PAPI). TDI je tekoč pri sobni temperaturi in enostaven za uporabo. Je prvi izocijanat, ki se uporablja v industriji poliuretana.
Da bi izboljšali porumenelost poliuretanskih materialov, ki jih povzročajo univerzalni izocijanati, se je treba poleg uporabe sorodnih dodatkov izogibati tudi tvorbi kromoforjev z benzensko obročno konjugirano kinonsko strukturo. Iz tega razloga so raziskovalci razvili veliko izocianatov, odpornih proti rumenjenju: na primer ksililen diizocianat (XDI), heksametilen diizocianat (HDI), izoforon izocijanat (IPDI) itd.
